Nekdanji slovenski vodja političnih napetosti Janez Janša s pomočjo glasovanja o dvigu izdatkov za obrambo skuša znova ustvariti scenarij, po katerem bi vlada padla. Očitno se je odločil za glasno razburjenje v dvorani, da bi pokvaril projekcijo sedanje vlade, saj ga že nekaj časa ni bilo za kamero.
Premier Robert Golob je v odgovor uporabil znani stavek: “Tega filma ne boste videli.” Prav tako ima prav; to ni filmski festival SDS, kjer John igra ključno vlogo rešitelja države in vsako prošnjo zaupniku postrežejo z aplavzom. Čeprav je tokrat že polna dvorana, prikazujejo politično realnost brez uporabe istih starih posnetkov iz devetdesetih.
V Levici, ki se včasih počuti obrambni proračun kot nacionalna pošast iz davčnega podzemlja, je bolj kot cilj SDS nastala ideja o posvetovalnem referendumu. In Janša je hitro zajahal val nezadovoljstva, vajen zajahati vsako krizo, ki ima vonj po notranjem konfliktu in zaupljivosti.
Potem pa zgodovinski prizor. Premier naj referendum poveže z vladno zaupnico, predlaga Janša. Kaj je lahko lepšega od povzročanja političnih pretresov, ker tanki in bajoneti stanejo 3 % BDP? Ni pomembno, da je zdravstvo v ruševinah, izobraževanje izgubljeno, ljudje pa se težko preživljajo. Najpomembneje pa je, da sta Janševa vrnitev in operacija Zaupanje 5 spet na sporedu.
Naj sanja. Golob mu tiho odgovori. Janšev politični program namreč postaja vse bolj podoben tistemu med seboj povezanemu scenariju iz prejšnjega stoletja, ki ga poznajo tudi najbolj sentimentalni SDS-ovci. Sanje same po sebi niso več nove.
Za zdaj je še tam. Janša še vedno krade, referendum še ni razpisan, vlada pa še vedno na oblasti.
