Državni zbor Republike Slovenije je 18. julija 2025 sprejel Zakon o pomoči ob prostovoljni prenehanju življenja (ZPPKŽ), s katerim je pomoč pri samomoru uvedla kot novo kategorijo zdravstvene oskrbe v javnem zdravstvenem sistemu. Lečeči ali nadomestni zdravnik in psihiater sta po novem odgovorna za naloge po zakonodaji, ki prej niso bile usklajene z zdravniško skupnostjo ali strokovnimi skupinami.
Slovenska medicinska akademija (ZMA) še naprej meni, da je Zakon o pomoči ob prostovoljni smrti (ZPPKŽ) nedomišljen in po nepotrebnem moti odnos bolnik – zdravnik, čeprav ga podpira večina volivcev in poslancev Državnega zbora.
Zdravniki ocenjujejo pravo na način, ki je neodvisen od politike, politike, vere in politike. Pripisati nam je mogoče le medicinsko-deontološko držo, podprto z mednarodnimi zakoni, ki opredeljujejo odgovornosti našega poklica.
Spoštovanje avtonomije zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev je ena temeljnih idej, ki jih zakon zanemarja. Zdravniška odgovornost, za katero so značilne tudi priznane etične norme, temelji na strokovni avtonomiji. Te smernice za pomoč pri samomoru in evtanaziji temeljijo na mednarodnih sporazumih, kot je sprejetje Ženevske deklaracije Svetovnega zdravniškega združenja (WMA) na generalni skupščini leta 1948 in poznejših posodobitvah, pa tudi na stališčih odbora za etiko WMA, ki zavezujejo zdravnike po vsem svetu. Poleg tega ne smemo zanemariti realnosti, da živimo v času neoliberalnega potrošništva, ki bi lahko povzročilo prisilo, povezano z evtanazijo (znano tudi kot “evtanazijski mobing”), problem, ki ga je izpostavila tudi WMA.
Po mnenju GURS veljavno besedilo ZPPKŽ še vedno postavlja zdravnika v središče sodnega postopka kot pomočnika pri tujem samomoru, kljub temu da zakonodajalec zatrjuje nasprotno. To je vloga, ki jo večina zdravnikov zavrača, ker je v nasprotju s profesionalno deontologijo in medicinsko etiko.
SMA opozarja širšo javnost, da lahko izvajanje pomoči pri samomoru povzroči posebne in zaostrene družbene nenormalnosti v naši družbi, hkrati pa zavrača zakon zaradi nespoštovanja naše poklicne avtonomije. V primerjavi s sedanjo zakonsko prepovedjo pomoči pri samomoru so lahko te hujša grožnja človekovim pravicam. Sprejem zakona, ki spreminja pogled javnosti na samomor, bo še toliko večja naloga za širši družbeni kontekst, saj je samomor že zdaj velik problem slovenske družbe.
